IDEALI

Včasih se sprašujem kdaj v igri življenja izgubimo zaupanje v sebe in svoj lastni ideal? Že kot majhni otroci imamo svojo vizijo, ki je čista in iskrena. Gojimo jo v prepričanju, da jo lahko dosežemo. Vera v to je brezpogojna in neomajna. Čez nekaj časa pa s pomočjo zunanjih prepričanj (okolja, ljudi in vplivov, ki nas obdajajo), pričnemo dvomiti v to našo čisto vizijo. Pričnemo dvomiti vase. Sami sebi in svoji intuiciji ne zaupamo več, temveč dajemo moč v roke tako imenovanim idealom, ki nam narekujejo svoje smernice.

ideali

Ideale skušamo dosegati na področju kariere, odnosov, partnerstev, svojega videza ter pogleda drugih na nas. S statusnimi simboli gremo še korak dlje, saj nam narekujejo življenje in odnos do ljudi. Ni več važno kdo smo v svojem bistvu, temveč kako smo oblečeni, katere znamke avtomobilov vozimo, kakšen računalnik in telefon imamo, kaj imamo v hiši in kaj pred njo ter še ostalih milijon statusnih preoblek, ki smo si jih nadeli zato, da ustrezamo idealom, ki jih za nas narekujejo drugi.

Vse to povzroča ogromno pritiska, ki si ga ustvarjamo sami, ker bomo v primeru, da se stvari ne uresničijo tako kot so jih v »idealnem« scenariju predvideli za nas, nesrečni. Smo zares lahko nesrečni, ker ne dosegamo nekakšnih navideznih idealov?!

Res potrebujemo nenehne potrditve, da smo na pravi poti in vedno nekje koga, ki bolje kot mi sami ve, v katero smer se v prihodnje podati? Zdi se tako preprosto poslušati kaj je dobro za nas, ko nam določene ideale narekujejo mediji, zvezdniki, vplivni ljudje po svetu in navsezadnje tudi ljudje, ki so nam v vsakdanjem življenju najbližje.

indigodreamer775

Ideali na različnih področjih počasi in vztrajno polnijo možgane. Narekujejo kakšni naj bi bili, da bi bili dovolj dobri in sprejeti v družbi ter do kdaj naj bi kaj dosegli, da bi bilo to sprejemljivo, saj če se teh idealov ne dosega po »pravi« poti, lahko to pomeni tudi pravo »družbeno izobčenje«.

Življenje ni vedno popolno in idealno. Mogoče pa tudi je, vendar na drugačen način, kot od njega pričakujemo mi. Življenje se enostavno dogaja, ko smo vsi tako zaposleni, da niti ne opazimo vsakdanje lepote v njem. Tako zaposleni z doseganjem nekakšnih idealov, ki naj bi kazali smernice za kakovostnejše življenje, da smo slepi za vse ostalo.

Resnični pogum: biti bojevnik, ki stoji za lastnim idealom, tudi, če stoji sam!

indigodreamer23

Nihče bolje kot mi sami ne ve kaj je dobro za nas. Tudi naši tako imenovani ideali h katerim stremimo, imajo svoje izkušnje tako kot vsi ljudje. Zato ni potrebno vzeti za sveto resnico, vso »navlako idealizma« zunanjega sveta. Tudi če je vaš ideal čisto drugačen, kot je sprejemljiv za druge, je samo vaš in edinstven. Vredno mu je slediti.

Navsezadnje smo tukaj zato, da živimo svojo zgodbo. Ko bomo z njo končali, ne bomo s seboj odnesli nič kar nas tukaj in zdaj omejuje, ker ne dosegamo vseh tako imenovanih idealov, narekovanih z vseh vetrov.

Prav tako bodo tukaj ostali tudi vsi statusni simboli, s katerimi včasih želimo zapolniti notranjo praznino. Kar bo res štelo je to, koliko smo zares živeli, bili iskreni, si dovolili tvegati, ljubiti, biti srečni in izpolnjeni ter kaj smo naredili za to, da bi bil svet z nami vred boljši. To pa je tudi edini ideal h kateremu je vredno nenehno stremeti.

Advertisements

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s