LAHKO PROSIM ZAMENJAM SVOJE ŽIVLJENJE?

»Lahko prosim zamenjam svoje življenje?« sem se kot najstnica in tudi kdaj kasneje, večkrat vprašala na glas. Malo za šalo, malo zares, sem hotela zamenjati svoje življenje za življenje koga (po mojih predvidevanjih) srečnejšega, uspešnejšega in takega, ki mu na splošno gre »bolje«.

Utvare, da imajo drugi bolj izpolnjeno in srečnejše življenje, so mi povsem izkrivljale pogled na mojo podobo.

V skladu s svojim prepričanjem pa sem srečevala ljudi, zraven katerih sem se zaradi tega ali onega razloga počutila manjvredno. Vselej sem našla nekaj kar je bilo pri drugih bolje kot pri meni in svoje življenje sem bila v hipu pripravljena zamenjati za življenje koga izmed mojih »top občudovancev!«

indigodreamer3 -

Ko sem nekega dne premišljevala s kom pa bi pravzaprav zamenjala svoje življenje, če bi ga lahko, sem nenadoma dojela, da mi nobeno ne bi povsem ustrezalo.

Nobeno ni bilo »popolno«, tako kot tudi moje ne. Vendar pa je moje tisto, ki je kljub vsemu moje. Postala sem globoko hvaležna, da sem to kar sem v tem prostoru in času. Nihče drug ni kot jaz in nihče drug nima enakega poslanstva. Zakaj bi potemtakem želela zavrniti sebe in svojo božansko naravo?

Seveda tudi po tem spoznanju ni vse teklo kot po maslu. Prišle so preizkušnje, ki so me testirale kako resno mislim in tudi danes občasno še pride kakšna. Ob spoznanju, da samo sem – brez, da bi potrebovala biti več ali manj vredna od drugih ljudi, pa se počutim bolj prvinsko in sproščeno kot kdajkoli prej. Ob tem si vsakič dajem »dovoljenje«, da živim svoje življenje.

Ko se primerjamo z drugimi ljudi, izgubljamo svojo avtentičnost

Občutki, ki so zavračali moje življenje, so prihajali iz vzorca manjvrednosti. Ob svojem nenehnem primerjanju z drugimi ljudmi, ki so bili po nekaterih kriterijih bodisi popularni, zaželeni, občudovani in uspešni, sem izgubila rdečo nit svoje osebnosti. Izgubila sem stik s svojo resnično naravo, ki je že v osnovi povsem zadostna sama sebi in ne potrebuje nenehne potrditve, da je boljša ali kritike, da je slabša od drugih.

To dobro ponazorja tudi naslednja zgodbica:

Nekoč je živel labod, ki se je opazoval na gladini vode. Na gladini vode pa je namesto svoje lepe podobe skozi izkrivljeno dojemanje sebe videl podobo race. V skladu s svojim prepričanjem je tudi živel življenje race, vendar je v sebi čutil, da to ni njegovo življenje.

Z leti je dozoreval in spoznaval sebe. Nekega dne, ko je sonce še posebej močno sijalo, je na gladini vode prvič v življenju končno uzrl svojo resnično podobo. Njegovo življenje, se je končno pričelo razgrinjati v vsej svoji veličini. Še naprej se je družil z racami in ostalimi živalmi, vendar pa je sprijaznjen živel kot labod, saj se je zavedal, da ga nobeno drugo življenje ne bo tako izpolnilo kot to, ki si ga je izbral.

labod2

Vsi drugačni, vsi posebni

Kolikokrat v življenju smo ljudje kot labodi, ki sebe ne vidimo kot krasna in izpopolnjena bitja ter ne dojamemo svoje resnične vrednosti? Premalokrat se zavedamo, da je vsak izmed nas unikat, ki ima svojo (p)osebno misijo, ki jo je prišel uresničit na naš planet, zato menjava za drugo ni možna. 🙂

Takšne in drugačne vloge in naloge, ki jih igramo, nas povezujejo s seboj in hkrati tudi z ostalimi. Ko dovolimo zasijati svoji unikatni luči, nevede dovolimo zasijati tudi ostalim.

Ko si dovolimo zaživeti svoje avtentično življenje, to opazijo tudi drugi in ga pričnejo živeti tudi oni. Predstavljajte si torej, kako bolj preprosto, lahkotno in sproščeno bi bilo, da bi si vsi dovolili biti drugačni in posebni. Da bi si vsi dovolili biti mi!

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s