RAHLOČUTNOST – DAR ALI PREKLETSTVO?

Rodili smo se z vizijo lepega sveta in spoštljivega odnosa do ljudi, živali ter narave, a naš svet je trenutno precej v neravnovesju in zdi se, da je vse drugače od te vizije. Kot da smo ljudje pozabili na svojo prvinskost, ter otopeli bezljamo sem ter tja in svoje bistvo iščemo zunaj sebe.

V nekaterih izmed nas pa kljub vsemu tli goreč klic iznad prostora in časa, ki daje strast, da lahko nekaj naredimo in pomagamo pri »zdravljenju« planeta.

Smo naivneži, ki mislimo, da bomo spremenili svet?

Povrh vsega pa še obdarjeni z rahločutnostjo, s katero zelo hitro občutimo in zaznamo razpoloženje ljudi, energijo prostorov ter smo pogosto tudi pretirano empatični do drugih. Verjetno se skriva kanček ironije v tem, da ravno takšni že od majhnih nog čutimo, da je naš namen delo z ljudmi (zdravljenje, svetovanje ali kaj podobnega).

indigodreamer725

Včasih sem večkrat »preklela« svojo občutljivost na energije, na zaznavanje ljudi in njihovega razpoloženja ter svojo naivnost, ki me je zmeraj znova naučila bolečih lekcij, saj sem zaradi tega bila velikokrat zasmehovana, osramočena, ponižana in še marsikaj drugega.

V nekem trenutku sem prenehala verjeti v »pravičen« svet, v dobro in predvsem sem prenehala verjeti v ljudi. Iz prijaznega in »naivnega« odnosa, da so vsi ljudje najbolj dobronamerna bitja, sem se spremenila v »robota« brez čustev. Bila sem trdna kot skala v smislu: ne čutim, ne vidim in ne slišim RESNICE in si raje namečem peska v oči in omrtvim vse čute, da lažje (pre)živim.

Bila sem prepričana, da je nositi srce na dlani znak šibkosti.

Da je potrebno rahločutnost skrivati. Vendar se tako razmišlja zgolj v človeški otopelosti in ni rešitev, da hodimo okrog z jeklenimi okovi na srcu, temveč tem, da se naučimo zopet zaupati v ljudi, v sebe, v življenje. Nositi svoje srce na dlani in si dovoliti biti ranljiv pomeni neizmeren pogum ljudi, ki si upajo biti in čutiti to kar so.

indigodreamer191

Kako lahko svojo rahločutnost pričnete izražati na način, ki vas podpira?

Bodite prijazni in sočutni, a najprej do sebe!

Prijaznost še ne pomeni, da si predpražnik ljudem, ki se zaradi svojih lastnih frustracij želijo obrisati vanj. Določenim ljudem v vašem življenju, ki se zgolj napajajo z vašo energijo, vas kakorkoli ponižujejo ali kaj drugega, lahko brez slabe vesti in krivde poveste najnovejšo  »duhovno« mantro fuck off. 🙂 Pravzaprav je dovolj, da zgolj prenehate dovoljevati, da »pijejo« vašo energijo. Ko je dotok prekinjen, ni več hrane za tovrstne »preizkuševalce.«

Prenehajte “reševati” ljudi okrog sebe.

»Senzitivneži« se lahko pogosto ujamemo v farso, da moramo biti rešitelji ljudi okrog sebe. Z veliko mero empatičnosti lahko nase celo prevzamemo bremena in strahove, ki sploh niso naša.  Naučite se ločiti med tem kaj je vaše in kaj ni. Kaj čutite vi in kaj ste prevzeli od drugih ter to v danem trenutku ozavestite.

Pri tem pomaga tudi preprosta, a učinkovita tehnika z rožnatim mehurčkom.

Zjutraj se s preprosto vizualizacijo in namero obdate z rožnatim mehurčkom in v tem mehurčku ste samo vi v svoji energiji, ki je ljubeča in podporna za vaše delovanje, druga energija, ki to na primer ni, pa ostane zunaj. Preprosto »orodje«, ki je meni v pretekolosti zelo pomagalo, dokler nisem dojela, da se mi ni potrebno zaščititi pred nikomer, saj sem ugotovila, da je potreba po zaščiti prišla zgolj zaradi tega, ker nisem znala jasno postavljati svojih mej.

indigodreamer745

Postaviti mejo? Hm a takšno kot je lesena ograja? 🙂

Postavljene meje pa ne pomeni, da narediš ograjo med seboj in drugo osebo, temveč, da veš kdo ti si in kaj si želiš ter v danih situacijah odreagiraš v skladu s tem. Empati se želimo večkrat zaščiti predvsem zaradi tega, ker imamo zelo “šibke” meje in smo potem v nekakšni miselnosti nemoči, dokler ne dojamemo, da smo mi tisti, ki imamo škarje in platno svojega življenja v svojih rokah.

Je torej rahločutnost lahko (tudi) dar?

Seveda. Ko se naučimo “upravljati” z njo. 🙂 Ker ta svet, v katerem je toliko čustvene otopelosti na vsakem koraku, namreč neizmerno potrebuje prebujene rahločutne ljudi, ki neizmerno čutimo sebe in posledično tudi vse kar je okoli nas.

Namesto, da preklinjamo svojo rahločutnost, se naj raje vprašanje glasi: “Kako lahko s svojim globokim čutenjem naredim tisto kar si želim?”

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s