KAKO SEM ZOPET “NAŠLA SEBE”?

Sebe sem skozi odraščanje zelo izgubila. Pri tem mislim na to, da sem izgubila stik s sabo, s svojimi željami in zanimanji, ter kar je najverjetneje še najbolj žalostno, sem izgubila ljubezen do sebe in stik s svojo ženskostjo. Sploh slednje sem nekako kar zavračala in biti ženska se mi je zdelo celo šibkost.

Toda ravno to, kar sem pri sebi najbolj zavračala pa so v bistvu moji največji darovi. Moja intuicija, ki je že od nekdaj izjemno močna ter nežnost, globina in ženska senzualnost in čutnost, so med drugim moji največje naravne danosti, ki so mi bile položene že v zibko. Moja čustvenost ni šibkost, temveč vrlina. Vse to je moja svetloba.

indigodreamer1540

Poznam mnogo žensk, ki so podobne. Zavračajo svojo svetlobo, ker si ne upajo svetiti predvsem iz razloga, ker jim ne nekdo nekoč želel onemogočiti/onemogočil svetlobo, ker je preveč bodla v oči in bila prevelika. Morda s(m)o svetile, toda nikogar ni bilo, ki bi nas zaščitil in tako smo se pričele pomanjševati, da ne bi bile »preveč« v očeh marsikoga, ki mu je svetloba preveč moteča.

Najhuje je, da smo ženske večkrat tudi same sebi, namesto, da bi se spodbujale in dovolile druga drugi svetiti, sovražnice, ki si mečejo polena pod noge in so druga na drugo zavistne. Toda, ko močno zasveti ena ženska, s tem pomaga tudi drugim ženskam in čas je, da zasvetimo vsaka zase in vse skupaj. Na tak način svetimo še močneje.

indigodreamer186

K mojemu sijaju mi pomaga potop v globino. 🙂

»Da najdem sebe«, se kot morska deklica potopim v svojo globino. Hecam se, da tako kot imajo moški svojo men’s cawe (moško jamo), kamor si gredo nabrati moči, imam jaz svoj ocean, kamor se potopim in tam sprocesiram vsa čustva in druge stvari. 🙂 Potem sem kot “nova”.

Že nekaj časa nazaj sem si dovolila, da si priznam in dovolim občutiti vse … tako bolečino, kot jezo, žalost, ljubosumje, kot veselje, srečo, navdušenje, ekstazo in vse ostalo kar pač »pride«. Ko si vse dovolim, je dosti lažje. Ko zopet “priplavam” na površje, vidim veliko jasnejšo sliko ter dosti boljše funkcioniram. Vsak človek ima svoje rituale (če jih ima) in eden izmed mojih je pač ta. 🙂

indigodreamer1398

Morda ta trenutek še nisem točno tam kjer bi želela biti, toda vse je pot in proces, kar tudi sprejemam, toda, da bi še naprej živela tako kot sem nekoč, ko sem zavračala svoje največje bisere, pa ni več nobene variante.

V premislek za na konec še to, da je najbolj ironično od vsega skupaj to, da ljudje večkrat mislimo, da moramo iti kam usodno daleč, da zopet »najdemo sebe«. Toda v resnici smo vseskozi že tu, le potopili se morda nismo dovolj globoko vase, da bi to sploh opazili.

 

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s