SVET JE PONOREL S SVOJIMI STANDARDI LEPOTE ALI PA SMO PONORELI MI, KER JIM SLEDIMO?

Svet je ponorel s svojimi standardi lepote in šel čez vse meje dobrega okusa. No, morda pa to le ni bil svet, temveč ljudje, ki smo kot prikovani na različna socialna omrežja s kupom izzivov s samopodobo, raznimi dietami ter takšnimi in drugačnimi norostmi, ki so povezane z videzom, ko smo ali pa se nenehno bombandiramo s popolnimi fotografijami v virtualnem svetu, ki so vedno lepše in vedno boljše.

ČE ŽELIŠ RAZSVETLITI IN REŠITI SVET, NAJPREJ RAZSVETLI SEBE.

Ko misliš, da moraš nekoga rešiti, pravzaprav osebo daješ v zelo neugoden položaj, se ti kao smili in ne vem kaj še vse in celo misliš, da nima moči, da bi se rešila iz položaja v katerem se je znašla. Toda kako zaboga to veš?! Morda pa ima v sebi veliko več moči in zmožnosti, da razreši nastali položaj kot pa si si kdajkoli lahko predstavljal-a.

AVTENTIČNOST JE TOP – VZEMI ALI PUSTI!

Na tak način sem posledično izgubila svojo resnično identiteto. Pričela sem tlačiti svoje naravne danosti in sposobnosti, ki jih imam, ter se želela stlačiti v neko iluzorno namišljeno mene, ki so jo od mene pričakovali drugi. To sem počela predvsem zaradi tega, ker sem želela biti sprejeta in ljubljena. In ker takšna kot sem bila, tega od okolice nisem dobivala, sem ubirala drugačno igro.

KAKO SEM ZOPET “NAŠLA SEBE”?

Sebe sem skozi odraščanje zelo izgubila. Pri tem mislim na to, da sem izgubila stik s sabo, s svojimi željami in zanimanji, ter kar je najverjetneje še najbolj žalostno, sem izgubila ljubezen do sebe in stik s svojo ženskostjo.

JE Z MANO VEDNO NEKAJ “NAROBE”?!

Če tako pogledam, je vse skupaj kar čudna burleska. Toliko neumnosti in bedarij, ki se jih naučiš spotoma v življenju, ker verjameš, da je s tabo nekaj »narobe« in da si povrh vsega lahko še čisto neprimeren/neprimerna za današnjo družbo.

ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ!

Odnosi so v našem življenju ključnega pomena pri naši rasti. Vsak je lahko »razsvetljen« in živi v nirvani, če živi zgolj v interakciji s seboj. Čeprav se tudi sami s seboj lahko skregamo. 🙂 Toda, ko pa pride do interakcije z drugimi ljudmi, je situacija popolnoma drugačna. Drugi ljudje nam nas same marsikdaj pokažejo v popolnoma drugačni luči.

RANE OSTANEJO, LE MI SE NAUČIMO Z NJIMI ŽIVETI

Nekatere stvari, ki se zgodijo v življenju nas naučijo marsičesa. Včasih tudi na boleč način. Tovrstne stvari v nas pustijo rane, ki jih ljudje lahko celimo kar vse življenje. Lahko pa jih zgolj gledamo na daleč, jih ignoriramo, pustimo tam, da krvavijo, toda ne zmenimo se za njih … vse dokler ne postanejo tako boleče in očitne, da ne moremo več mimo brez, da bi si vzeli potreben čas, jih opazili in zacelili.

KAKO TE BODO SPREJELI DRUGI, ČE NE SPREJEMAŠ SEBE?

Polna teorije in znanja v glavi, sem se mnogokrat spraševala, kaj je tisto, kar je pri določenih ljudeh tako »zažigalno«, da jim uspe. Tako ali drugače. Kako je možno, da nekatere ljudi sprejemajo, drugih pa ne, kljub temu, da delajo podobne stvari.

ZAKAJ SMO TAKO ODTUJENI?

Nekaterim stvarem v življenju pripisujemo prevelik pomen. V večini takšne stvari sploh niso pomembne. Čez leto, dve ali čez deset let, bodo še manj pomembne. Mogoče izgledajo pomembne v 3 dimenzionalnem materialnem svetu, ki nas dnevno zasipa z vsem mogočim »sranjem« samo zato, da bi prestrašeno ždeli v svojih majhnih »votlinicah« – naših domovih in se zgolj izjemoma prikradli ven ter si drznili živeti, tako zares … živeti na polno.

MIROLJUBNI BOJEVNIKI

Mogoče sem bila že do nekdaj bojevnica, vendar nisem verjela v to, da sem. Z izrazom bojevnica, mislim na miroljubno bojevnico, ki stoji za svojimi sanjami, svojo srčno vizijo. Miroljubna bojevnica, ki verjame, da lahko svetu pusti svoj pečat in naredi marsikaj dobrega.